Glasbeni spominek: Aleš Hadalin

Aleš Hadalin (foto: Bojan Stepančič)

Aleša Hadalina mnogi imenujejo promotor človeškega glasu. Že od rane mladosti je bil vpet v glasbo, saj je igral harmoniko, orglice in kljunasto flavto, v času obiskovanja gimnazije pa je ustanovil fantovski oktet. Pot ga je peljala iz Tolmina v Ljubljano, kjer je nadaljeval šolanje s študijem muzikologije. Postal je ustanovni član skupine Tantadruj, medtem ko je v 90-ih letih minulega stoletja pričel izvajati jazzovske standarde. Sodelovanje s skupino En Knap ga je vpeljalo tudi v gledališke in kasneje v filmske vode ter plesne predstave, nakar je pričel raziskovati slovensko ljudsko glasbo. Četudi v tej vlogi vedno nastopa sam, mu glas zadostuje le v smislu, da uporablja izključno svojega, a se z njim vendar ne zadovolji, dokler ne izrabi njegove večplastnosti – osnovni vokalni liniji doda spremljevalno ali basovsko ali celo bordunski glas.

Aleš Hadalin & Petzapet: Jaz mam pridno gospodinjo

Jaz mam pridno gospodinjo (Celinka.si, 2009)

Po mnogih žanrsko raznolikih projektih, vse od bluesa, jazza, plesnih predstav, gledališča in filmov, se je odličen interpret Aleš Hadalin skupaj z mnogimi glasbeniki, ob tej priložnosti poimenovanimi Petzapet, podal v raziskovanje slovenske ljudske glasbe. Zgodbe pripovedujejo z melodijami in besedami iz zakladnice ljudske glasbene zapuščine ter refleksijami nanje. Pri tem je pevec razvil svoj prepoznavni slog, v katerem spleta enoglasje, dvoglasje, večglasje in ritmično odmerjenost, ki mu pogosto služi v vlogi tolkal.

Aleš Hadalin: Stoji tam gora Limbarska

Stoji tam gora Limbarska (Celinka.si, 2012)

Drugi album iz trilogije slovenske ljudske glasbe prinaša pripovedne, hudomušne, recitativne in povedne skladbe, a vsebinsko raznolike. Odličen interpret, kakršen je, jih poveže v enotno tkivo s pomočjo hudomušnega pogleda, interpretativne distance in izpostavljanjem ritmične komponente. Na ta način pesmi in njihove vsebine ostajajo objektivizirane, ljudske in občutljive na pogled posameznika.

Hadalin se v teh dualizmih ne zgublja, nasprotno, iz njih zna vsakič znova potegniti bistvo posamične ljudske pesmi, ga umestiti v ta trenutek, ta čas, ta prostor, ga skomunicirati s samim seboj in s poslušalcem. Tega ne zna vsak. To zna Aleš Hadalin.” (Katarina Juvančič, Odzven)

Aleš Hadalin: Ta tobak je sladka travca

Ta tobak je sladka travca (Celinka.si, 2015)

Gre za tretji album iz trilogije slovenskih ljudskih pesmi, ki jih Aleš Hadalin interpretira v svojem prepoznavnem slogu. Četudi gre za vokalen album, se mu v dveh skladbah pridruži Petra Trobec na harmonike in kljub temu, da je hudomušnost že od samega začetka spremljevalka njegovih interpretacij ljudskih skladb, album Ta tobak je sladka travca prinaša še večjo mero razigranosti.

Hadalin si lahko privošči a capella albume. Njegov glas je glas slavčka. Dovolj je harmoniziranje osnovne vokalne linije z njegovimi dodatnimi spremljevalnimi vokali, s katerimi razgibava vodilne motive in tako ni nevarnosti, da bi skladbe izpadle suhoparno in/ali repetitivno.” (Aleš Podbrežnik, Rockline)

Bookmark and Share
This entry was posted in Celinka.si, Glasbeni spominek. Bookmark the permalink.

Comments are closed.