Sozvočja Slovenije – Smledniški pritrkovalci – 26.02.2011, Crngrob na Gorenjskem

Smledniški pritrkovalci (Jože Bonča, pavel Bonča, Franc Bonča, Andrej Bonča, Gašper Rozman, Miha Vovk, Marko Kumer, Andrej Čarman) so fantje in možje, ki jih je očaral mogočni zven cerkvenih zvonov. Bončevi bratje so ljubezen in znanje  podedovali od svojega očeta, ta pa od strica. Pridružili so se  jim še njihovi bratranci in prijatelji, med njimi so danes tudi mlajši pritrkovalci. Pritrkovalci so ljudski umetniki in ne poklicni zvonarji, njihova umetnost se prenaša iz roda v rod. Na Slovenskem se pritrkovalci zbirajo tudi v krožku in prirejajo srečanja.


Pritrkavanje je na Slovenskem  pesem zvonov. Gre za posebno umetnost, ki se v ljudskem izročilu ohranja kot ritmično zvonjenje, skupinsko muziciranje z neposrednim udarjanjem s kembljem na obode zvonov, ki jih drugače v zvonikih uporabljajo za navadno zvonjenje. Na Slovenskem je pritrkavanje znano od 19.stol.naprej, o tej ljudski umetnosti pa govorijo že viri iz 16.stoletja. Čeprav so raziskovalci dolgo časa menili, da gre za posebnost slovenskega etničnega območja, pa je pritrkavanje znano tudi na Hrvaškem v Dalmaciji in ponekod v Italiji, vendar ne tako razširjeno in priljubljeno kot v Sloveniji.


Smledniški pritrkovalci so tokrat igrali na štiri zvonove v podružnični cerkvi Marijinega oznanjenja, znano tudi zaradi romarskih poti. Prostor Crngroba omenjajo viri že pred več kot 700 leti. Arhitekturno, slikarsko in kiparsko bogata cerkev z mogočnim, širokim zvonikom je ponudila  Smledniškim pritrkovalcem igranje na vse štiri zvonove, ki so bili uliti v letih 1763 in 1861, na veliki zvon, srednji zvon, »firklc« ter mali zvon.


Pritrkovalci so se povzpeli v zvonik po ozkih stopnicah in lesenih lestvah do obešenih zvonov. Na ušesa so si nadeli dušilce zvoka zaradi močnega zvočnega valovanja. Pritrkavali so tako, da sta dva med njimi vlekla vrvi in gibala veliki zvon pri t.im. letečih vižah. Drugi so se povzpeli na priložnostne praktikable pod ostale tri zvonove in z rokavicami na rokah držali kemblje in potrkavali z njimi na obod zvonov z občutkom in ritmično spretnostjo.
Čeprav imajo zvonovi višinsko določene tone z množico alikvotnih tonov, je pritrkavanje bolj ritmična kot melodična umetnost. Praviloma zvonovi ne smejo  hkrati udariti. Po načinu igre na zvonove ločimo »leteče« in »stoječe« viže. Pri prvih veliki zvon niha, pri drugih stoji in nanj udarjajo s kembljem. Na Gorenjskem na splošno prevladujejo leteče viže, medtem ko imajo Dolenjci in Primorci raje stoječe viže.
Smledniški pritrkovalci so bili tudi prvi izdelovalci malih, miniaturnih zvonov, bolj namenjenih učenju pritrkavanja. Na konzoli s temi miniaturnimi zvonovi, je  peti zvon najmanjši zvon v Sloveniji, ki zvoni in se nanj pritrkava.
Smledniške pritrkovalce so poslušali v raznih krajih Slovenije, pa tudi v tujini.

Bookmark and Share
This entry was posted in Celinka.si, Sozvočja. Bookmark the permalink.

Komentirajte prispevek

Your email address will not be published.

*

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>