Sozvočja Slovenije – Ljudski pevci iz Luč – 28.03.2011, Luče

Ljudski pevci iz Luč ob Savinji so danes znani predvsem po svojem šestglasnem petju, ki nima para v tradiciji slovenskega ljudskega večglasja. Glasove poimenujejo takole: eden od pevcev začenja pesem, poje naprej, drugi glas gre čez, tretji še višje in četrti najvišje.Spodaj basirata visoki in nizki bas. Našo pevsko skupino sestavljajo starejši pevski rod in mlajši pevci.

Toliko jih je, da lahko okrepijo glasove naprej in čez ter base, medtem ko na treko in na štrto pojeta le dva pevca, pevca mlajšega rodu. V tej družbi mlajših in starejših pevcev začenja pesem peti ponavadi Tone Mlačnik, ki je tudi citrar in avtor nekaterih pesmi za moško pevsko skupino ter citrarskih skladb. Na začetku pesmi je tako določena tonska višina ter hitrost petja, ki ga starejši pevci ohranjajo v zadržanem tempu, kakor se je včasih pelo po končanem delu na polju in travnikih ali pa ob večerih na vasi.

Danes so Luče vas ob sotočju Lučnice, ki priteče iz Podvolovljeka in Savinje, ki nosi vode iz drugih zgornjesavinjskih alpskih dolin. Prebivalci Luč preživljajo svoj prosti čas kot vsi drugi Slovenci, največ ob televiziji, skupnih del in opravil na vasi ni več, na poljih, travnikih in gozdovih brnijo stroji in traktorji. Ljudje se povezujejo z vključevanjem v različna športna in kulturna društva, tudi s petjem v pevskih zborih, oktetih, pri cerkvenem petju in v skupini Ljudskih pevcev. Funkcija ljudskega petja se je spremenila, vasovanja ni več, koledujejo morda le otroci. Ljudski pevci zapojejo še komu za god – pravijo da ofirajo, pa na priložnostnih veselicah – po savinjsko gaudah, ob vsakoletni turistični prireditvi  v prvem tednu avgusta, ki jo imenunejo Lučki den, pa seveda na pevskih vajah. Pevci se srečujejo zato, ker radi pojejo in se potem tudi na odru radi predstavijo.

Starejši rod pevcev pa tudi zato, ker še pomnijo čase na vasi preden sta radio in televizija zapolnila prosti čas.V zadnjem času pojema pevski volumen starejših pevcev, vedno manj jih je in težje zmorejo samostojno postaviti vseh šest glasov. A mlajši rod pevcev, med katerim vsi pojejo še v pevskem zboru ali oktetu, nima dovolj časa, da bi načrtno ohranjal to ljudsko večglasje. Za nadaljevanje takšne edinstvene pevske tradicije bi morali imeti nekoga, ki bi mlajše spodbujal k temu, od starejših pa prenašal izkušnje in pravo ljudsko pevsko razpoloženje; da se ne bi tako zapeta ljudska pesem oglašala samo še ob zadnjih slovesih na pokopališčih.

Bookmark and Share
This entry was posted in Sozvočja. Bookmark the permalink.

Komentirajte prispevek

Your email address will not be published.

*

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>