Sozvočja Slovenije – Nediški puobi – 14.03.2011, Ščigla pri Pulferu / Podbunesca v Nediških dolinah

Nediški puobi danes so:
Luigi Causero, Diego Causero, Toni Trinco, Roberto Bevilaqua, Giorgio Ruttar, Walter Franz, Bruno Dorbolo, Graziano Crucil, Giuseppe Chiabudini – glasbeni vodja skupine

Nediški puobi že 34 let zavestno ohranjajo in obujajo domače večglasno petje – pesmi svojih očetov in pradedov, ki so jih v današnji čas prenesli z ustnim izročilom.
»Navada – sposobnost, da naravno poješ, intonirano na dva, tri, štiri glasove – to je bogatija, ki ne sme izumreti in se izgubiti«  pravijo pevci. Fantje iz Nadiških dolin so se prej družili kot nogometaši, ali pa kot lovci, planinci. Ker so radi peli, tudi kot mladi fantje v domači gostilni ob kozarčku domače kapljice, ob delu, pod oknom dekleta, ob praznikih in drugih priložnostih,  je na pobudo slavista in skladatelja, tudi raziskovalca slovenskega ljudskega izročila Beneške Slovenije Pavla Merkuja,  nastala skupina pevcev Nediški puobi. Bepo Chiabudini je njihov glasbeni vodja, Graziano Crucil pa sedanji predsednik skupine.   Bepo Gubana – Tinčarju je v zgodnjih sedemdesetih letih minulega stoletja celo prehodil Nediške doline in preverjal pri domačinih besedila in melodije napevov, ki so jih potem Nediški puobi obnavljali in jih še danes ohranjajo. Vsa leta se  sestajajo vsak teden doma pri Žuanu Gubani – Tinčarovem v vasi Ščigla, kjer imajo vaje.


Beneškoslovenska ljudska pesem je večglasna, med Nediškimi puobi se razpleta med »prvim, drugim glasom, baritonom in globokim basom«,  kakor so zapisali v predstavitveni knjižici pred leti. «Če pa je v družbi tudi ženska, se njen glas lepo ujema s prvim glasom, ali pa z vodilnim glasom drugega tenorja«,  še dodajajo.
V napevih sledimo življenju od rojstva do smrti, od zime do poletja, od posvetnih do cerkvenih praznikov. Tam je vse ohranjeno, ne da bi zato potrebovali pisano in knjižno besedo. Ohranjeni sta glasbeno in besedno narečje, v njih pa duh beneškoslovenske kulture. Kako pomemben pomnik so pesmi in sploh jezik, kultura, se najbolj zavedajo, zlasti v vaseh Slovenske Benečije, sami Slovenci, ki so več kot stoletje doživljali in deloma še doživljajo vse vrste pritiska raznarodovanja s strani italijanske politike.


Nediški puobi so peli in še pojejo ob raznih priložnostih, na sejmih, na prireditvah, kamor jih povabijo, zapeli so tudi Slovencem, razseljenim po Evropi, Ameriki in  Avstraliji. Danes med Nediškimi puobi pojeta samo še dva pevca iz prve zasedbe. Duh in petje slovenskih pesmi sta ohranjena  na vinilni plošči Nediški puobi iz leta 1972 ter na poznejših kasetah in  zgoščenkah. V Benečiji se je v zadnjih  letih precej spremenilo, pesem in jezik se ne prenašata več z ustnim izročilom, saj so vasi skoraj prazne, mladi so odšli v večje kraje ali se izselili daleč po svetu.
Nediški puobi so ohranili, kakor je zapisal dober poznavalec ljudskega izročila v Benečiji, prof.Pavle Merku, podobo živega ljudskega fantovskega petja, ki pripoveduje, kako močno je bilo nekoč življenje povezano s pesmijo.

Bookmark and Share
This entry was posted in Sozvočja. Bookmark the permalink.

Komentirajte prispevek

Your email address will not be published.

*

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>