sozvočja Slovenije – PORABSKE LJUDSKE PEVKE ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM – 23.03.2011, Monošter

Ljudske pevke Zveze Slovencev na Madžarskem iz Monoštra in Števanovec so ena večjih pevskih skupin ljudskih pesmi slovenskega etničnega območja. Vpliv madžarskega pevskega izročila in posebna zgodovina panonskega dela ozemlja, ki ga naseljujejo Slovenci, še posebej Porabski Slovenci, sta pri večglasnem petju pustila svoj pečat.

Porabske pevke » pesmarce«   pojejo v večini primerov dvoglasno, »na tenkou« in »na starou«, kar pomeni višji in nižji glas. Pesmi so različice slovenskih ljudskih napevov. Pri nekaterih se srečujeta slovensko in madžarsko glasbeno narečje. Po vsebini je veliko ljubezenskih, pa vojaških s slovesi ob odhodu na vojsko, vmes je tudi »frlica«, pesem s šaljivo vsebino. Nekateri napevi so različice prekmurskih pesmi, pevke, oziroma njihova mentorica Marija Rituper, ki se vozi na vaje v Monošter ( Szentgotthárd ) iz Murske Sobote, jih poišče v prvem in drugem zvezku zbirke Füčkaj, füčkaj, fantiček moj, avtorjev Dušana in Franceka Mukiča iz let 2001 in 2003.

Skupino, ki prihaja  na vaje v Monošter, sestavljajo pevke iz Števanovec, Monoštra in drugih porabskih vasi, razen iz Gornjega in Dolnjega Senika, kjer deluje še ena skupina ljudskih pevk, v kateri že desetletja poje gospa Veriška Gašpar.  Življenje v Porabju je skromnejše, ni podobno našemu v mestih,  tudi ne na podeželju v Sloveniji. Tako se starejše žene, večinoma upokojene,  iz bližnjih vasi v Monošter na vaje pripeljejo same s kolesi, Andovske pa pripelje avtobus. Vaje potekajo v prostorih Slovenskega kulturnega in informacijskega centra, kjer je tudi hotel Lipa, pa sedež porabske radijske postaje ter časopisa Porabje. Obe skupini, monošterska in tista iz Gornjega in Doljnega Senika, sta izdali dve zgoščenki, Füčkaj, füčkaj, fantiček moj in Že spunjeno, na katerih je ohranjen del porabskega pesemskega izročila.


Monošter je upravno središče Porabskih Slovencev, leži ob reki Rabi in na robu   območja narodnega parka Örség. V Porabju so še vasi Gornji in Dolnji Senik, Andovci,  Števanovci, Slovenska ves, Otkovci, Virica, Ritkarovci. Porabski  Slovenci naseljujejo najbolj oddaljeno slovensko etnično pokrajino,  na skrajnem severnovzhodnem delu slovenske etnije. Na območju približno 94 kvadratnih kilometrov med avstrijsko in slovensko mejo, živi danes okrog 3500 Slovencev.

Na tem območju so Slovenci že od pamtiveka,  do 1.svetovne vojne združeni s prekmurskimi Slovenci, potem kot državljani Madžarske. Po 2.svetovni vojni pa se je za njimi zaprla še železna zavesa bivše sovjetske zveze in   pretrgala kulturne in narodnostne vezi z matično državo. Jezik in kultura sta ostala in obstala samo v domačih vrtovih in zaradi tistih izobražencev, ki so se zavedali pomena narodnostne samobitnosti. Ob nekakšni novi pomladi narodov srednje in vzhodne Evrope, v devetdesetih letih minulega stoletja in še posebej po pristopu držav v Evropsko skupnost, so se meje odprle, pretok in izmenjava  sta zdaj neovirana, prosta. O zgodovini Porabskih Slovencev govorijo eksponati in dokumenti v monošterskem muzeju Augusta Pavla, za njihov jezik in kulturo pa skrbita dve krovni organizaciji Zveza Slovencev na Madžarskem in Državna slovenska samouprava.

Bookmark and Share
This entry was posted in Sozvočja. Bookmark the permalink.

Komentirajte prispevek

Your email address will not be published.

*

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>