Sozvočja Slovenije – Rože majave – 07.03.2011, Ravanci v Reziji

Po desetih letih premora  so se Rože Majave (Catia, Paola, Aurora in Silvana) spet zbrale, tokrat v Kulturni hiši na Ravanci in zapele šest pesmi za novo nastajajočo zgoščenko Sozvočja Slovenije.


Rože Majave so se začele družiti v letu 1993 na pobudo Paole Zuzzi, Catie Quaglia in Silvane Paletti z željo dati svoj prispevek k ohranjanju bogate rezijanske pevske tradicije. Osnovni namen te ženske pevske skupine je bil ponovno odkriti in ovrednotiti  rezijansko pevsko ustno izročilo. 17.januarja 1994 je skupino sestavljalo sedem pevk, ki so se sestajale na vajah enkrat tedensko. Njihovo delo je potekalo v fazah: najprej so poslušale posnetke, na katerih so pele dragocene informatorke, potem so poskusile s petjem najprej ob posnetkih, potem še same.


Rože Majave imajo samostojno audio kaseto, na kateri so posnetki petja 13 svetih rezijanskih pesmi ( Coro Rože Majave: Te svete Rozajanske Wiže – I canti sacri Resiani) in publikacijo ( Rože Majave -  Te Rozajanske uiže – I canti Resiani, 1995 )


Dolina Rezije je bogata s tradicijo in še posebno dragocena je tamkajšnja glasbena dediščina. Pesmi so se oglašale v časih redkih počitkov, ob večerih po težkem delu na polju, v gozdu in na travnikih doline Rezije. Petje je pomenilo tudi  način medsebojnega komuniciranja, izražanja in sporočanja lastnih občutij. Pesmi, neposredne in polne globokih čustev, poetične in ironične,  še posebej v izražanju prepletenih odnosov med ženskami in moškimi,  ali pa igrive s preprostimi besedami, so polne harmonij in nežnih melodij. Spontano in brez instrumentalne spremljave ter brez poznavanja glasbene notacije je nastalo veliko svojevrstnih pesmi. V času pa so se pesmi modificirale, spreminjalaso se besedila in tako ustvarjala nove različice. Pesmi lahko uvrstimo v štiri večje družine: najprej tiste ljubezenske, potem svete ali nabožne pesmi, potem plesne pesmi, spremljane z značilnimi glasbili ( citira in bunkula) in jih pojejo plesalci  ter na koncu še pesmi, ki opisujejo lepoto doline in izražajo odnos rezijanskega človeka do narave.


Rezija je alpska dolina, po kateri teče istoimenska reka, ki so ji v davnih časih rekli Bila in pomeni bistro vodo. Od izvira pri Jami do izliva v reko Belo pri vasi Na Bili preteče
22 km dolgo pot. K Reziji sodi tudi območje sosednje doline Učje in hriboviti svet na severovzhodu, nasproti Nevejskega sedla. Na jugu se vije mogočna veriga Mužcev in Rezijo ločuje od sosednje Terske doline. Gori Kanin in Skutnik na vzhodu zapirata pot v soško dolino v Sloveniji, na severu pa je visoka planota Sagata – Pusti gost,  naravna meja med Rezijo in dolino Reklane in Bele. Prometno izhodišče je na zahodu na državno cesto Pontebbana. Zaradi svojevrstnega izoblikovanja dolina skoraj ne pozna vetrov, ki ponavadi pihajo po dolinah Bele in Tilmenta. Mrzlo in suho podnebje pozimi ter milo in sorazmerno vlažno poletje omogočata rast mnogih vrst cvetja. Zato dolino Rezije poimenujejo pesniško, kar je pravzaprav starodavno ime doline Ta rožina dolyna.
Vse vasi so v dolini, na terasah naplavitvenega izvora: Bila (S.Giorgio), za katero menijo, da je nastala najprej, potem Ravanca (Prato), ki je središče, Njiva (Gniva), Osojane (Oseacco), Liščace (Lischiazze), Solbica (Stolovizza) in Korito (Coritis).

Bookmark and Share
This entry was posted in Sozvočja. Bookmark the permalink.

Komentirajte prispevek

Your email address will not be published.

*

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>