Sozvočja Slovenije – Sodevski tamburaši – 27.02.2011, Sodevci pri Starem trgu ob Kolpi

Če štejemo Sodevske tamburaše po rodovih, potem so posnetki nedavnega snemanja v Sodevcih podoba zvoka, ki ga ustvarja, skupaj s tretjim in četrtim,  že peti rod tamburašev, ki ima danes že tudi dvajset in več let.

Tradicija tamburaštva v Sodevcih poteka od zgodnjih let po 1.svetovni vojni pa do danes. Vsepovsod so igrali, za ples, poroke, na Jurjevanjih in Kresovanjih, na dobrodelnih prireditvah, sejmih, krajevnih praznikih, srečanjih tamburašev vseh vrst, športnih, turističnih, kulturnih dogodkih, na radijskih in TV  postajah. Vselej na tamburicah, uglašenih v Farkaševem sistemu, ki so ga v zadnjih desetletjih tamburaštva na Slovenskem pri ostalih tamburaških skupinah in orkestrih zamenjali drugi, bolj napredni in prilagodljivi uglasitveni sistemi. Sodevski tamburaši med redkimi ostajajo privrženci Farkaša.


Današnji Sodevski tamburaši so v glavnem sorodstveno povezani: dva starejša Peter Barič in Jožef Mihelič sta še iz tretje generacije.  Mlajši Jože Mihelič iz četrte je sin Jožefa Miheliča, njegovi hčeri Karin in Nataša ter sin Gašper pa pripadata peti generaciji. K tej sodi še Jurij Švegelj, ki se tudi namerava pridružiti družini Mihelič.
Čeprav tako družinsko in krajevno povezani, pa se danes vseeno težko zmenijo za vaje zaradi študija mladih v Ljubljani in Mariboru. Nataša Mihelič pa uči mlade tamburaše v oklici Sodevcev in Starega trga igrati na Farkašev sistem


Sodevski tamburaši igrajo po posluhu, ne po notnih zapisih. Vselej se je tako igralo. Tamburaši so bili v pretekli zgodovini večinoma kmetje, šele četrta generacija je stopila tudi v službo, vendar delno ostala še pri obdelovanju zemlje in kmetovanju. Melodije so se učili drug od drugega, najprej pa od svojih predhodnikov. Igrali so svoje belokranjske napeve, tamburaške komade svojih prednikov. Jakob Panjan, ki je učil prvo generacijo Sodevskih tamburašev, je prinesel viže iz Špeharjev in s Sinjega vrha, vse v Beli krajini, kjer so imeli tamburaška društva že prej.
Igrali so Kolarico, Banovec, Antunac, F polko, Sisačko polko, Ogulinko, pa napeve pesmi kot so Bledi mesec, Kukavica, Moja je lepša kot tvoja, Oj, Suzana, Ljubav je bol, itd.  Pred 2.sv.vojno je Jurij Panjan prinesel iz Ljubljane Plesačico, C polko in Na obali Save. Igrali pa so tudi Mama Juanita in podobne šlagerje.
Zanimivi so spominski utrinki Jožefa Miheliča, ki ima v zvezkih ohranjeno kroniko delovanja Sodevskih tamburašev. Spomni se, da do 1954 leta v njihovi vasi v Sodevcih ni bilo elektrike. Ob večerih so se zbirali ob petrolejki, sveči ali karbidovki, v poletnih večerih pa so dolgo v noč igrali kar ob mesečini na vrtu. Prav tako je ohranjen spomin na povojno pomanjkanje tamburaških žic. Zato so uporabili kar vojaške telefonske kable, v katerih so bile jeklene žice.  Za pero ali drsalico pa uporabili češnjevo skorjo, jo na tanko obdelali, da je bila mehka in prožna. Pomagali so si tudi tako, da so odluščili plast roga od vola in jo obdelali za manjše tambure in za berdo. Tedaj, piše v omenjeni kroniki, smo igrali za dobro voljo in zato, da smo kam šli.
( povzeto tudi po Sodevski tamburaši – Jožef Mihelič, Izdala Zveza kulturnih društev Črnomelj 1999)

Bookmark and Share
This entry was posted in Sozvočja. Bookmark the permalink.

Komentirajte prispevek

Your email address will not be published.

*

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>